Giuseppe Tartini - Lettere e documenti / Pisma in dokumenti / Letters and Documents - Volume / Knjiga / Volume II

150 uporabiti akordov, ki so zajeti v eksponentu 3 · 3? Zlasti zato, ker tudi gospod Tartini sam obravnava kot konsonanco zve ano seksto v naslednjem akordu, B www# 16 20 25 katerega trije toni ne morejo biti v preprostej em medsebojnem razmerju, kot je tisto, ki ga nakazujejo tevila 18, 45, 64, katerih eksponent je 2880 = 2 · 2 · 2 · 2 · 2 · 2 · 3 · 3 · 5, in ki bi moral glede na zapletenost B ww# 45 64 veljati za najve jo disonanco. Zato bi rad gospoda Tartinija prosil, naj temeljito preveri, ali ga sluh ali morebiti slabo osnovano na elo vodi k ugotovitvi, da je ta akord konso- nanca; prepri an sem namre , da bo nepristransko uho to sozvo je vselej ozna ilo za nevzdr no disonanco. Bojim se, da nekateri predsodki ne igrajo vloge pri sprejemanju nekaterih akordov, ki so dandanes v rabi, zlasti zato, ker moja teorija o eksponentih ni zgolj osnovana na naravi tonov in njihovem zaznavanju, temve popolnoma sovpada z ve ino konsonanc in disonanc, ki jih glasbeniki uporabljajo. Zdi se mi celo, da se glasbe- niki preve posve ajo poimenovanju intervalov in marsikdaj pozabijo, da harmonije ne ustvarjajo poimenovanja, temve razmerja med tevili, ki ponazarjajo tone. Kar najbolje podkrepi mojo misel, je lepa kompozicija gospoda Tartinija, ki sledi 160. strani njegove razprave. Kompozicijsko se zdi precej oddaljena od predstavljenih na el, a udovito sovpada z mojimi na eli, saj skladatelj ne uporablja drugih tonov kot le tistih, ki so izra eni z delitelji eksponenta 3 · 3 · 5 · 5, pomno enega s katero koli potenco tevila 2, tako da je 3 · 3 · 5 · 5 pravzaprav eksponent celotne kompozicije. Kljub temu mislim, da bi bila skladba veliko bolj harmoni na, e bi jo gospod Tartini razbremenil omenjenega akorda z zve ano seksto, ki se tako pogosto ponavlja. Z dovoljenjem gospoda Tartinija si drznem trditi, da so resni na na ela harmonije trdno osnovana, in upam, da sem jih prikazal v pravi lu i: priznati pa moram, da so e premalo razvita, da bi bila uporabna pri komponiranju; in nih e razen najodli nej ih skladateljev, ki so iznad banalnih pravil, ne bi mogel teorije dopolniti s prakso. ? wb 18