Giuseppe Tartini - Lettere e documenti / Pisma in dokumenti / Letters and Documents - Volume / Knjiga / Volume II

135 PISMA vijo se preliva prekrasni Hidasp, do are e Libije in po valovih poslednjega morja ter onkraj Newtonovih zvezd ponesel svojo de elo in ime. Iz podobnih razlogov, da bi namre ne razbil enotnosti, ki je du a vseh stvari, sem iz neke druge epistole, ki jo prilagam, rtal naslednje verze. Vi mi vlivate pogum, da Vam jih po ljem, ker verjamete, meas esse aliquid nugas . 90 Ah, kako te je preteklost iznakazila, Italija moja, ki se lenobna skoraj ne zaveda svojega gorja in brezdelna spi na suhih lovorikah, su nja in razdeljena. Ne umetnost ne a eni tudiji, ki si jih od Gr ije privzela, niso ve tvoja lahtna skrb in tvoj najmilej i imperij. In vendar je iz tvojih prsi v turobnih asih vstal mojster vzvi enega speva, Petrarka je vstal in vstala sta drzna Kolumb in Galilej, prvi nove je na zemlji razkril svetove, drugi na nebu, Palladio, Rafael in drugih sto ti je kovalo ast in ti sama si dala na Seni, na Histru in na Ebru tujim ljudstvom svoje kralje, ministre in vodje. Od kreposti vre zakrito seme, in e vidim, da se po liri ni prsti res bohotita bilje in trava; a manjkata ji prava nega in pridna roka, ki bi plevel izrula in ukrotila zelenje gostega vejevja; in brez brestovih kolov ovdoveli na tleh le ijo mnogi trsi ki bi, visoko oprti, z radostjo ob trgatvi polnili plavnike in leto: in tistemu, ki je edini nasledil italsko liro, Apolon dopu a, da na vetrovnem obre ju Histra skru en medli, kakor da mu na e asti 90 »[…] namque tu solebas / meas esse aliquid putare nugas […]« Katul, Pesmi, 1, 4 (prim. BSGRT). »[...] ki si vedno mi verjel, da nimam slabih rim […]« (Prevedel Jože Šmit, 1957, str. 7; op. prev.)