Giuseppe Tartini - Lettere e documenti / Pisma in dokumenti / Letters and Documents - Volume / Knjiga / Volume II

134 milostno namenilo uzreti s tan icami zakrito nesmrtno Zofijo. O, boginja, ki redkim se razodene , e se po odru naduto ne sprehodi z dorskimi glasbili obdana in se v kro nem gledali u k tebi iz mno ice ne vzdignejo vzkliki hvale, a ti z zlatim znanjem poji um in v njem izni i , pomiri vse gorje, eprav loveku v asih ivljenje je pu oba, sladko roso in nektar sladak in ist z neba mu po ilja v blagoslov. Ne brezumen razkol, ne mrakoben napuh, ne la na ast, h i nizkotne lenobe, niso izkrivili smrtnika, ki je vate smel zreti, o, boginja, in te spoznal. Le kdo me vzdigne v let in kdo me polo i, tja, kjer svoj si plemeniti prestol med izbranimi modrijani elela postaviti! Spodaj vidim drhte pristan, zelena nabre ja vidim in belo skalovje, ki rni val vanj udarja in ga bi a, in vidim tiso ladij in e tiso , ki prekrivajo kraljevo reko do marmornega mostu. Pozdravljeno, o bla eno nabre je onkraj morja, pozdravljena, sre na zemlja, bogovom ljuba Zemlja! Tebi je bilo dano ustvariti tistega, ki mu je Narava z lastnimi rokami razodela svoje svete zakone; z njim prijazna, do drugih nepriljudna. On jih deli s svetom, ki prej je del v neizmerljivi zmoti, on razpira njihove prej neokrnjene vire, iz katerih se resnica v irokem toku preliva po u enih zapisih, ki naj bodo vselej sveti, dokler bo zemljo in morje s svetlobo pono i odel srebrni mesec in bo sonce zlatilo dan. Podaj mi, muza, z bronom oblito zvene o liro, daj mi sapo in glas mo an, da bom do tja, kjer